Diskretionskarte je majhna kartica ali oznaka na pultu, na katero lahko stranka pokaže, če želi pogovor na samem, ne da bi morala kar koli reči na glas. Gre za prijaznost, za katero se lekarna odloči sama, in ne za zakonsko obveznost.
Diskretionskarte je majhna kartica ali diskreten napis na pultu, običajno s kratkim sporočilom, na primer prošnjo za pogovor na bolj mirnem mestu. Stranka, ki ne želi pojasnjevati svoje zadeve pred vrsto čakajočih, pokaže nanjo, uslužbenec za pultom pa pogovor prestavi drugam. To je ves mehanizem in deluje zato, ker stranki ni več treba na glas povedati, za kaj gre.
Postavitev odloča, ali se sploh uporablja:
Lekarna, ki ponuja zdravstvene storitve, ima od kartice več koristi kot lekarna, ki le izdaja zdravila. Takoj ko so del storitve meritev, vzorec ali test, stranke pridejo z vprašanji, ki jih raje ne bi postavile v prostoru. Nekatere sicer zapustijo lekarno, ne da bi karkoli vprašale. Kartica tudi osebju ponudi jasen trenutek, saj je prošnja nedvoumna in nikomur ni treba presojati, ali si stranka želi zasebnost.
To je treba opisati iskreno, saj nobeno pravilo ne zahteva Diskretionskarte in je noben nadzorni organ ne zahteva na vpogled. Zahtevana je možnost zaupnega svetovanja, kar je vprašanje, na katerem temelji Beratungsraum. Kartica je le znak, zato lekarna potrebuje prostor, kjer pogovor dejansko lahko poteka, pa naj bo to zakrit kotiček, ločena soba ali korak stran od pulta. Lekarna, ki ponudi zasebnost, nato pa odgovarja pri blagajni, je zadevo prej poslabšala kot izboljšala.
Dve stvari naredita kartico resnično:
Pogovor ima svoje zahteve, saj daljša razprava o meritvi ali vzorcu pred kakršnim koli ukrepom še vedno zahteva Aufklärung und Einwilligung. Storitev, ponujena kot apothekenübliche Dienstleistung, se presoja na podlagi tega pogovora.
Ta vnos v slovarju je splošna informacija o nemški lekarniški zakonodaji in praksi. Ni pravni nasvet. Za zavezujoče usmeritve glede tvoje lekarne se obrni na svojo Landesapothekerkammer.