Zakonodaja in roki

Izdaja zdravil na recept brez recepta

V enem stavku

Rx-Abgabe ohne Rezept je krovni izraz za ozko omejene primere, v katerih lahko lekarna izda zdravilo na recept brez predloženega recepta. Pod ta izraz spadata dve ločeni pravili, ne pa splošna prosta presoja.

Rx-Abgabe ohne Rezept ni eno samo dovoljenje, temveč krovni izraz za majhno število primerov, ko oseba, ki izda zdravilo, pred seboj nima veljavnega recepta. Pod ta izraz spadata dve ločeni pravili; obe sta bili zapisani v zakon Arzneimittelgesetz v isti reformi, vendar sta začeli veljati po različnih časovnicah:

  1. Anschlussversorgung po 48.a členu AMG zajema nadaljevanje jemanja kroničnega zdravila, ki ga oseba že jemlje, in velja od 2. julija 2026.
  2. Akutversorgung po 48b. členu AMG pokriva preskrbo v akutnih razmerah, vendar mehanizem za tem še ne deluje.

Anschlussversorgung je postala uporabna na dan, ko je začel veljati ApoVWG, zato jo lahko lekarna uporablja že zdaj, čeprav je pravilo ozko opredeljeno:

  • Zdravilo mora biti predpisano v vsaj treh četrtletjih.
  • Osebi se lahko izda le najmanjše pakiranje.
  • Brez novega recepta ponovna izdaja ni mogoča.
  • Izključene so cele kategorije zdravil, med njimi tista, ki potrebujejo spremljanje, in tista z velikim potencialom za zlorabo.

Akutversorgung že obstaja v zakonu, vendar mora BfArM do 2. julija 2027 izdati izvedbena priporočila, kar praktični začetek postavlja najprej v poletje 2027. Dokler teh priporočil ni, ima lekarna pojem, ki ga mora razumeti, ne pa storitve, ki bi jo izvajala.

Nobeno od obeh pravil ne daje splošnega pooblastila za izdajo na podlagi farmacevtske presoje, saj sta obe izjemi zapisani za točno določeno situacijo in obe ohranjata recept kot običajno pot do zdravila na recept.

Posledica za lekarno, ki v strokovnem tisku bere o Apothekenreform, je, da mora ekipa jasno ločiti oba primera, saj eden že velja, drugi pa ne. Če ju zameša, pride bodisi do predaje, ki se ne bi smela zgoditi, bodisi do zavrnitve, ki ni bila potrebna.

Besedilo zakona ne ureja operativne ravni. Kdo lahko odloča, kaj je treba zabeležiti, kako se primer dokumentira in kaj mora lekarna pozneje pokazati, določajo smernice ABDA in Landesapothekerkammer. Pri teh smernicah naj lekarna začne, preden se pri pultu opre na katero od obeh pravil.

Ta vnos v slovarju je splošna informacija o nemški lekarniški zakonodaji in praksi. Ni pravni nasvet. Za zavezujoče usmeritve glede tvoje lekarne se obrni na svojo Landesapothekerkammer.

Poglobi se

Poglej, kako bi bila diagnostika videti v tvoji lekarni