Vloge in usposabljanje

Poekspozicijska profilaksa

V enem stavku

Postexpositionsprophylaxe je zdravniška obravnava po možnem stiku s tujo krvjo ali kužnim materialom. V poštev pride, še preden je znano, ali je prišlo do prenosa, zato je časovno kritična in o njej odloča zdravnik, ne lekarna.

Postexpositionsprophylaxe, običajno skrajšano PEP, je medicinski ukrep po možnem stiku s tujo krvjo ali drugim potencialno kužnim materialom. Gre za profilakso in ne za zdravljenje, saj se o njej odloča, še preden je znano, ali je prišlo do prenosa. V lekarni, ki izvaja odvzem krvi, je sprožilec skoraj vedno Nadelstichverletzung, ureznina z razbito epruveto za vzorec ali stik krvi z očesom, usti ali poškodovano kožo.

Ključna značilnost PEP je razpoložljivi čas. Časovno okno, v katerem profilaksa še lahko vpliva na izid, se meri v urah in ne v dnevih, pri nekaterih izpostavitvah pa so najpomembnejše prav prve ure. Čakanje do naslednjega jutra, do zaprtja poslovalnice ali do konca izmene poškodovane osebe lahko to možnost popolnoma izključi. Zato je zaporedje korakov določeno vnaprej in se o njem ne razpravlja šele takrat, ko nekdo stoji pri umivalniku s krvavečim prstom.

Sama odločitev ni v pristojnosti lekarne. Ocena izpostavljenosti, presoja vira in odločitev, ali je profilaksa indicirana, so naloga zdravnika, običajno za lekarno določenega Durchgangsarzta oziroma zunaj delovnega časa bolnišnice, ki pokriva to območje. To velja, čeprav je ekipa farmacevtsko usposobljena in čeprav so ustrezni izdelki lahko nekaj metrov stran na polici. Utemeljevanje priporočila ali omenjanje učinkovine kolegu v tistem trenutku presega vlogo lekarne in ne doda ničesar, kar zdravnik potrebuje.

Lekarna prispeva hitrost, informacije in dokumentacijo:

  1. Hitrost pomeni, da poškodovana oseba takoj odide na navedeni naslov, po potrebi s spremstvom, in ne šele, ko se vrsta sprosti.
  2. Informacija pomeni, da zdravnik prejme vsako dejstvo, ki odloča o oceni.
  3. Dokumentacija pomeni, da se vpis v Verbandbuch in prijava za Arbeitsunfall opravita isti dan, saj je dogodek, zapisan tedne pozneje, težko pripisati vzroku.

Dejstva, ki jih zdravnik potrebuje glede izpostavljenosti, so naslednja:

  • Povej, za katero napravo je šlo in kaj se je z njo delalo.
  • Navedi, kako globoka je bila poškodba in ali je bila kanila v žili.
  • Navedi točen čas, ko je prišlo do izpostavljenosti.
  • Navedi tudi cepilni status poškodovane osebe.

Poznavanje poti vnaprej je del, ki ga ima lekarna popolnoma pod nadzorom. Ime, naslov in kontakt Durchgangsarzta zunaj delovnega časa sodijo na steno ob postaji in ne v mapo, o poti pa se je treba pogovoriti ob mirnem jutru in ne med nujnim primerom.

Dolžnost, da to organizira, ima delodajalec v skladu z Biostoffverordnung, TRBA 250 pa jo opisuje poleg zahtev glede opreme in navodil. Vsakodnevna praksa, določena v Hygiene bei der Blutentnahme, poskrbi, da to vprašanje ostane hipotetično, kar je še vedno daleč najcenejši izid.

Ta vnos v slovarju je splošna informacija o nemški lekarniški zakonodaji in praksi. Ni pravni nasvet. Za zavezujoče usmeritve glede tvoje lekarne se obrni na svojo Landesapothekerkammer.

Poglobi se

Poglej, kako bi bila diagnostika videti v tvoji lekarni