PCR pomeni verižna reakcija s polimerazo. Velikokrat pomnoži določen del genskega materiala, dokler ga ni dovolj za zaznavanje, zato lahko najde patogen, ko je njegova prisotna količina še zelo majhna.
Stranke po imenu prosijo za PCR, kar običajno pomeni, da želijo natančnega, zato koristen odgovor opiše, kaj metoda počne, namesto da se strinja, da je boljša.
PCR išče dedni material samega povzročitelja, kar je neposreden dokaz, zato lahko ta metoda okužbo zazna zgodaj, še preden telo v odziv proizvede kaj merljivega. Test protiteles naredi nasprotno in išče odziv telesa, ki potrebuje čas, da se pojavi. Oba testa torej odgovarjata na različni vprašanji in imata različni časovni okni, zato nobeden ni preprosto boljši. Obdobje med okužbo in merljivim odzivom je diagnostische Lücke.
Poleg vsakega rezultata PCR sodita dve meji:
Za lekarno je praktično vprašanje, kje poteka analiza. PCR je laboratorijsko delo in gre v akreditiran laboratorij, za razliko od testa na mestu oskrbe, ki da odgovor na kraju samem. Ta razlika določa, kakšen čas čakanja na rezultat naj navede ekipa, in določa, kdo sme povedati, kaj rezultat pomeni.
Pravila ravnanja, ki spremljajo metodo, so tista, ki jih lekarna dejansko nadzoruje. Vsak vzorec PCR ima transportni medij in določen časovni okvir, pri čemer oboje spada v Präanalytik in ne v analizo. Vzorec, ki se izsuši ali prispe prepozno, ne pomeni šibkega rezultata, ampak sploh nobenega rezultata.
Pogovor za pultom povzame en sam stavek. PCR išče samega povzročitelja, test protiteles pa odziv telesa nanj, zato je prava izbira odvisna od tega, kdaj se vzorec odvzame, ne od tega, kateri test zveni bolje. Če stranka vztraja pri PCR za vprašanje, na katerega PCR ne more odgovoriti, je pošten odgovor povedati, kateri test nanj odgovori.
Ta vnos v slovarju je splošna informacija o nemški lekarniški zakonodaji in praksi. Ni pravni nasvet. Za zavezujoče usmeritve glede tvoje lekarne se obrni na svojo Landesapothekerkammer.