
Ko rdeče krvničke počijo v epruveti, izdelek Diagnostics as a Service sporoči rezultat kalija, ki je posledica te poškodbe, ne pa strankine krvi. Ime za to poškodbo je hemoliza. Spada na širše področje, imenovano predanalitika, ki zajema vse med odvzemom krvi in trenutkom začetka testiranja.
Večina gradiv o predanalitiki, ki smo jih prebrali, trdi, da se večina laboratorijskih napak zgodi, preden vzorec pride do analizatorja. Smer te trditve je pravilna. Zgornja meja običajno navedene številke pa je nad najvišjo vrednostjo, o kateri poročajo objavljene študije. Ta članek prinaša dejanske številke. Nato pojasni, kako poškodovan vzorec vpliva na določene rezultate, kaj vbod v prst lahko nadomesti in česa ne ter kaj standard za odvzem ISO 20658 zahteva in od koga.
Pred analizatorjem, po večini objavljenih štetij. Dve izmed najpogosteje citiranih študij izhajata iz enega bolnišničnega oddelka v Padovi. Prva, objavljena leta 1997, je odkrila 189 napak pri 40.490 analizah in jih 68,2 odstotka umestila pred analizo.1
Ista skupina je deset let pozneje delo ponovila na 51.746 analizah in poročala o 61,9 odstotka.2 Druga številka je torej približno šest odstotnih točk nižja od prve, z istega oddelka in pri enaki vrsti štetja.
V celotni literaturi so objavljeni podatki podani kot razpon in ne kot ena sama številka. Pregled enega od istih avtorjev navaja razpon od 46 do 68,2 odstotka pred analizo in od 18,5 do 47 odstotkov po njej.3
Številka od 60 do 70 odstotkov, ki se navaja, ima drugačen izvor. Izvira iz pregleda iz leta 2011, katerega avtorji navajajo, da predanalitične napake predstavljajo skoraj 60 do 70 odstotkov vseh težav.4
Ta pregled številko le povzema in ničesar ne meri. Po našem razumevanju je številka zaokrožitev objavljenega razpona, zgornja meja tega razpona, 68,2 odstotka, pa izhaja iz ene same študije s 189 napakami. Razpon je bolj pošten podatek za navajanje in z njegovim navajanjem argument ničesar ne izgubi.
Obe študiji, na katerih temelji ta trditev, prihajata z enega bolnišničnega oddelka v Padovi. Študija iz leta 1997 je odkrila 189 napak v 40.490 analizah, od tega 68,2 odstotka pred analizo. Ponovitev iste skupine leta 2007 je pokazala 61,9 odstotka. Objavljeni razpon v literaturi je od 46 do 68,2 odstotka. Viri: Plebani in Carraro, Clinical Chemistry 1997; Carraro in Plebani, Clinical Chemistry 2007; Plebani, Clinical Chemistry and Laboratory Medicine 2006; Lippi in sodelavci, Clinical Chemistry and Laboratory Medicine 2011.
Dovolj pogosto, da je treba na to računati. Španska nacionalna shema kakovosti objavlja osemnajst kazalnikov v svojih članskih laboratorijih. Mediana stopnje zavrnitev pri vseh zahtevkih v tej shemi je bila 2,18 odstotka.5
Med temi zavrnitvami je glavni vzrok hemoliza. Po enem od pregledov predstavlja do 40–70 odstotkov vseh neprimernih vzorcev in do 3,3 odstotka vseh rutinskih vzorcev.6
Tisti, ki so bili že od začetka v rdečih krvničkah. Študija 48 analitov z referenčno skupino okoli petnajst tisoč vzorcev na marker je pokazala, kako močno odstopajo trije izmed teh rezultatov, ko se hemoliza stopnjuje. Ti trije so kalij, laktat dehidrogenaza in aspartat aminotransferaza.7
Kalij je bil pri najblažji stopnji hemolize višji za 0,24 milimola na liter, pri najhujši pa za 1,21 milimola na liter. Laktat dehidrogenaza je bila pri najblažji stopnji višja za 91 enot na liter, pri najhujši pa za 442. Aspartat aminotransferaza je bila pri najblažji višja za 6,5 enote, pri najhujši pa za 27,5.7
To so prilagojene razlike, pridobljene iz rutinskih podatkov enega laboratorija, ne pa iz nadzorovanega poskusa.
Trije pogosti rezultati ob slabšanju hemolize v primerjavi z referenčno skupino približno petnajst tisoč vzorcev za vsak označevalec. Kalij se pri najblažji stopnji zviša za 0,24 milimola na liter, pri najhujši pa za 1,21. Laktat dehidrogenaza se zviša za 91 enot na liter in za 442. Aspartat aminotransferaza se zviša za 6,5 enote in za 27,5. Vir: Ma in sodelavci, PLoS ONE 2026.
Poškodba ni nujno vidna, da bi bila pomembna. Predhodna študija je ugotovila klinično pomembne spremembe pri aspartat aminotransferazi, laktat dehidrogenazi, kaliju, natriju in kloridu v vzorcih, kjer je bila hemoliza blaga ali sploh ni bila vidna.8
Očiten odgovor na znan premik je korekcijski faktor, vendar so ga isti avtorji izključili. Odziv na hemolizo je bil preveč raznolik, da bi ga lahko statistično korigirali, zato ta študija korekcijskega faktorja ne podpira.8 Novejše študije, ki bi ga določila, nismo našli.
Pri večini označevalcev da, pri čemer objavljena primerjava izpostavlja dve izjemi: kalij in klorid. Pregled in metaanaliza šestindvajsetih študij sta pokazala močno splošno korelacijo med samostojno odvzeto kapilarno in vensko krvjo. Kjer je odgovor da ali ne, je bilo ujemanje skoraj popolno.9
To je ena sama združena številka za zelo različne markerje in ne rezultat za vsakega posebej. Ista študija je tudi pokazala, da je kapilarni odvzem manj boleč od venskega odvzema krvi ter da so naprave za nadlaket manj boleče od vboda v prst.9
Slika po posameznih markerjih izhaja iz ene same študije. Primerjala je vbod v prst in napravo za nadlaket z venskim odvzemom krvi pri 480 odraslih. Šestnajst od osemnajstih testiranih markerjev je bilo klinično primerljivih v skladu s pravili študije za sprejem vzorcev. Kalij in klorid sta pokazala omejeno zamenljivost.10
Ista študija je pokazala več hemolize pri vbodu v prst kot pri napravi za nadlaket.10 Tako kalij kot klorid se pri hemolizi spremenita,8 kar razumemo kot verjeten razlog, da se ti dve kapilarni vrednosti nista ujemali.
V 26 študijah je bila korelacija med samostojno odvzeto kapilarno krvjo in vensko krvjo močna, ujemanje pri odgovorih da ali ne pa skoraj popolno. V študiji s 480 odraslimi je bilo 16 od 18 markerjev klinično primerljivih, kalij in klorid pa ne. Viri: Schroeder in sodelavci, Clinical Biochemistry 2025; Deza in sodelavci, Clinical Chemistry and Laboratory Medicine 2026.
Iskreno stališče do samoodvzema je ozko in ne splošno. Samoodvzem deluje pri večini rutinskega panela, kalij in klorid pa sta dva markerja, ki sta zatajila. Ta ugotovitev temelji na eni sami primerjavi pri 480 odraslih, ne na širšem naboru raziskav. Lasten seznam vsakega dobavitelja bi moral biti prav tako natančen glede tega, katere markerje izpušča.
Manj, kot običajno predpostavljajo gradiva dobaviteljev. Standard zajema odvzem in prevoz vzorcev za medicinske laboratorijske preiskave, objavljen pa je bil 19. maja 2023. Po besedilu standarda ta ne določa številčnih časovnih ali temperaturnih omejitev. Namesto tega od laboratorija zahteva, da sam določi svoje omejitve in dokaže, da te veljajo.11
V gradivih dobaviteljev smo videli, da ga opisujejo kot evropski standard, kar ni. Gre za mednarodni standard in nismo našli njegove evropske različice, s katero bi lahko uveljavljali skladnost.11
Ker standard ne določa številk, morajo te priti od dobavitelja. Dobavitelja prosi za štiri stvari in pri vsaki pridobi tudi razlog. Nobena od teh štirih ni certifikat.
Aniva odvzeme krvi izvaja prek lastne mreže, ne prek podizvajalca. Vse od naročila do zaslona z rezultati se kupi naenkrat, namesto da bi se sestavljalo pri petih dobaviteljih. Ves čas je partnerjeva blagovna znamka edina, s katero se stranka sreča.
Kateri markerji sodijo h kateremu načinu odvzema, se splača določiti, preden karkoli zgradiš. Prinesi svoj seznam markerjev, ko rezerviraš predstavitev.
Ta članek opisuje objavljene raziskave o tem, kako pri krvnih vzorcih pride do napak pred testiranjem. Gre za splošne informacije in ne za klinični ali laboratorijski nasvet, izbira metode odvzema za posamezen marker pa je vprašanje za tvoj laboratorij.
Začni graditi najbolj zdravo desetletje svojega življenja.
Pridruži se še danes
Aniva poskrbi za laboratorij, logistiko in poročilo. Ti obdržiš odnos s pacienti in svojo blagovno znamko.
Dvajset minut in jasno ti bo, ali ustreza tvojemu sistemu.